Transformator je naprava, ki uporablja princip elektromagnetne indukcije za spreminjanje napetosti izmeničnega toka (AC); njegove primarne komponente so primarna tuljava, sekundarna tuljava in železno jedro (ali magnetno jedro). Njegove glavne funkcije vključujejo transformacijo napetosti, transformacijo toka, transformacijo impedance, izolacijo in stabilizacijo napetosti (v primeru nasičenih-jedrnih transformatorjev).
Glavne komponente transformatorja vključujejo predvsem naslednje:
Železno jedro je zgrajeno iz zložene pločevine iz silicijevega jekla in zagotavlja zaprto pot za magnetni tok. Zasnova jedra neposredno vpliva na učinkovitost in izgube transformatorja; visoko{1}}kakovostno jedro zmanjša histerezo in izgube zaradi vrtinčnih tokov, s čimer se izboljša učinkovitost prenosa energije.
Navitja so sestavljena iz primarnih in sekundarnih tuljav, običajno iz bakrene ali aluminijaste žice. Ta navitja so ključnega pomena za elektromagnetno indukcijo, saj omogočajo korak{1}}navzgor ali-nižanje napetosti glede na razmerje ovojev. Izolacija navitja je tudi kritičen dejavnik pri zagotavljanju varnega delovanja transformatorja.
Izolacijski materiali in konstrukcijske komponente vključujejo izolacijo med navitji ter med navitji in jedrom ter strukturne elemente, ki podpirajo in varujejo navitja. Te komponente zagotavljajo varno in stabilno delovanje v visoko-napetostnih okoljih, hkrati pa omogočajo učinkovito odvajanje toplote in podaljšujejo življenjsko dobo transformatorja.
